Najina zvesta motorja

BETTY

HONDA CM400T

Leto izdelave: 1982

Kubatura: 400ccm

Moč: 27KM

BERTA

HONDA CX650C

Leto izdelave: 1982

Kubatura: 650ccm

Moč: 68KM

Najina motorja z vsem , kar sva preveč spakirala in brez vsega kar sva pozabila

Najina pot

JavaScript must be enabled in order for you to use Google Maps.
However, it seems JavaScript is either disabled or not supported by your browser.
To view Google Maps, enable JavaScript by changing your browser options, and then try again.

1. DAN (3.9.2010)

Kljub izredno dobrim namenom, sva se od doma odpravila šele ob enih. Najprej se odpeljeva v Črnuče po obvezne nasvete od očija in mamice, potem pa še v Izolo po drugo rundo nasvetov od še enega očija in še ene mamice... Danes zvečer pa na eno pivce za lepši spanec,navsezgodaj zjutraj pa GAAAAAAASSSSSS!!!!!!!!

2. DAN (4.9.2010)

Po ogrevalnem delu do Kopra je sledil malo daljši del od Kopra do Firenc. Najprej naju je čakalo cca 300km po avtocesti do Bologne. DOOOOOOLGGGGGGČČČČČČČAAAAASS.......... Človek skoraj znori. Sploh ne razumem motoristov, ki se prevažajo po avtocestah. Zakaj si ne kupijo avta?!? No po teh mukah sva končno prišla do "passo Futa". Prelaz, ki neuradno velja za Ducatijevo testno cesto... UUUAAAUUU. Mislim UUUUUUUUUUUUUUUAAAAAAAAAAAAAUUUUUUUUUUUUUUUUUU. To je cesta, ki so sanje vsakega motorista. Pokrajina božanska tako da je kar težko gledati cesto, asfalt pa tak, kot bi se vozil po rašpli. Pravi balzam za gume, ki so bile po prvih kilometrih že malce ravne, so po Futi zopet dobile lep V profil. cca 100km Ovinkov je speljanih perfektno in jih ni konca. Ni dosti manjkalo, da se nisva obrnila in šla še en krog. No v planu so že spremembe poti nazaj tako, da jo bova prevozila še enkrat ali pa dvakrat ali pa trikrat ali pa..... No teh 100km je bilo kmalu mimo kljub prenekaterim postankom na razglednih točkah za KODAK momente. In potem tabla Firence. Hvala k.... za GPS, ki naju je pripeljal do vrat hotela. Prvi vtis je bil precej socialističen, vendar nju je takoj po vstopu presenetil prijazen receptor, ki je govoril ANGLEŠKO. Mislim resno. Se ne hecam. Čisto zares je govoril perfektno angleško. Soba je bila presenetljivo velika in čista, pa tudi lokacija ni tako slaba čeprav sva mislila, da je malo bližje centru. Tja sva se lačna podala kmalu po prihodu, vendar se je izkazalo, da je bilo treba za pico prehoditi z večjimi in manjšimi ovinki cca 8km. No pica je definitivno odtehtala hojo. Prava italijanska pica. Sem že pozabil, da je lahko pica tako dobra. Saj ne da pri nas ni dobrih pic ampak pica iz prave krušne peči skupaj z ambientom... MMMMMM. Božansko. Pa tudi pivom, ki sva jih na poti nazaj kupila pri nekih kitajčkih na štantu ni nič manjkalo. Prav lepo so naju uspavali še pred polnočjo tako, da bova lahko zjutraj dovolj zgodaj vstala in krenila naprej preko Pise do Orbetella.

3. DAN (5.9.2010)

Zjutraj sva se zbudila v sončno nedeljsko jutro in odšla na ogled obveznih znamenitosti v centru Firenc, kjer sva si privoščila povprečen, a izredno drag zajtrk. Okrog dvanajstih sva bila končno na poti proti Pisi. Stolp je še vedno postrani.... Ustavila sva se na kavici v prijetni kavarni kjer so stoli viseli vsaj toliko kot stolp. Nato sva se zopet vsedla na najine motorje, ki nama jih je vestno čuval prijazen in navsiljiv senegalec in se odpravila po stari cesti proti Orbetellu. Kljub temu, da je najin hotel ob glavni cesti, sva ga večkrat zgrešila in ga po prijazni pomoči domačinov končno našla. Motel je čist, osebje prijazno in pivo ravno prav hladno...

4. DAN (6.9.2010)

Po rogljičku in kavici sva se odpravila iz Orbetella. Odločila sva se, da se izogneva gneči v Rimu, zato sva pot nadaljevala po stari cesti proti Teracini. V tem delu Italije o očitno z zakonom prepovedali ovinke saj se ravni drevoredi vlečejo v neskončnost. Popoldne sva po krajšem iskanju končno našla najin bungalov, ki je milo rečeno socialističen, ampak saj direktno na plaži človek pač ne potrebuje veliko... morje je oddaljeno celih 10m od najinih vrat. Okrog petih sva se odpravila na lov za toplo hrano. Ob tej uri je na tem koncu težje kot si mislite najti karkoli odprtega saj vsi odpirajo šele ob 19h. Končno sva našla odprt lokalček, kjer prodajajo pizzo na kose in končno otešila lakoto. Med iskanjem sva na bližnjem hribu opazila ruševine, zato sva se odločila, da si zadevo pobliže ogledava. KAKŠNO PRESENEČENJE!!!!!!!! Na hribu, ki se dviguje nad Teracino, so odlično ohranjeni ostanki ogromne stare rimske utrdbe. Na najino veliko presenečenje je na samem vrhu utrdbe postavljen romantičen lokalček, kjer sva si privoščila pivo ob sončnem zahodu... prav kičasto.

5. DAN (7.9.2010)

Zjutraj sva se spet zbudila v lep sončen dan. Odpravila sva se proti Herculaniumu...Najina "prijazna" GPS vodička se je odločila, da nama na poti še od blizu pokaže Napoli, ki sva se mu hotela na široko izogniti. Ko sva to ugotovila je bilo že veliko prepozno. Tako sva bila obsojena na več kot dve uri nepopisne gneče tovornjakov avtomobilov, scooterjev. Prometni znaki in semaforji so samo obcestna dekoracija, če se hočeš prebiti skozi gnečo pohupaš in že ti naredijo prostor...tako vozijo vsi in dokler nisva začela uporabljati te tehnike, sva praktično stala na mestu. Pri 33 stopinjah in kupih smeti ob cestah je Napoli na motorju popolen pekel. Ulice so po večini tlakovane s kockami, posedene in polne lukenj, skratka popolnoma neprimerne za najina motorja. Človek bi v Napoliju potreboval cross ali vsaj enduro.
Ko sva se končno prebila do najinega cilja in parkirala v podzemni garaži, naju je prijetno presenetil italijanski policist, ki je pritekel za nama in naju povabil, da svojo opremo pustiva v njegovi pisarni. Herculanium je neverjetno dobro ohranjen, sicer pa slike povejo vse...Po ogledu in kosilu pa spet na pot do najinega B&B v bližini Amalfija, ki se imenuje Nido degli dei - gnezdo bogov. Ime je čisto na mestu, saj stoji na vrhu pečine, razgled na morje 300m pod najinim oknom je božanski, sobe okusno opremljene in osebje zelo prijazno. Zvečer sva srečala škota Johna, ki se je na pot odpravil kar sam. Njegova pot pelje iz Škotske preko Nizozemske, Nemčije, Avstrije, Italije, Albanije, Srbije, Hrvaške, Slovenije, Avstrije, Slovaške, Nemčije, Nizozemske spet nazaj na Škotsko.

6. DAN (8.9.2010)

Zjutraj sva se zbudila sredi oblaka kot se za gnezdo bogov spodobi in se po zajtrku odpravila v Pompeje. Če vzameš v zakup super drago parkirnino, totalno nor promet in gnečo turistov, so Pompeji res nekaj posebnega. Šele po nekaj urah tavanja po antičnih ulicah človeku postane jasno, da se Pompejev v enem dnevu ne da dodobra ogledati.Na poti nazaj sva si nameravala ogledati obalo med Sorentom in Amalfijem, ki je res slikovita, ker pa naju je presenetil dež nama lahko samo verjamete na besedo saj nisva slikala ker voda ni prijazna najinim fotoaparatom. Po vročem tušu sva si privoščila več kot ugodno večerjo v prijazni vaški gostilni.

7. DAN (9.9.2010)

Zgleda, da sva si čas za obisk gnezda bogov izbrala narobe, saj so imeli očitno danes zjutraj družinski prepir. Zaradi visokih pečin so zvočni efekti ob grmenju spektakularni. V dežnih kombinezonih sva zapustila gnezdo bogov in se odpravila proti kalabriji. Po cca. 150km litja, naju dež sploh ni več motil, škoda je le, da si 350km slikovite pokrajine nisvo mogla dodobra ogledati. Premočena sva srečno prispela do najinega cilja - Trevi village, ki je prijetno presenečenje, saj je izredno urejen, postrežba odlična in kljub dežju imava razgled na morje.

8. DAN (10.9.2010)

Na pot sva se odpravila hitro, saj so naju preganjali nevihtni oblaki.Prometa ni bilo veliko tako da sva do trajekta prispela hitro. Prvi nama je ušel, tako da sva se po neskončno dolgih 10 minutah vkrcala na naslednjega. Zgleda da trajekti nimajo nobenega urnika saj samo vozijo sem in tja tako, da cela zadeva poteka zelo hitro. Iz messine sva se odpeljala skozi slikovite obalne vasice mimo Taormine v Giardini naxos kjer naju je pričakal prijazni Mario v najinem B&B. Soba je zelo simpatična, ima dva atrija in privat parkirno mesto za najina motorja. Proti večeru sva se odpravila na sprehod, malico in ogled okolice, ki je res lepa in urejena.

9. DAN (11.9.2010)

Tudi danes sva se zbudila v deževno jutro. Vreme se ni moglo odločiti kakšno bo. Ker je vseskozi rahlo padal dež, sva izkoristila čas tako , da sva malce oprala najina motorja in popravila najino vezo med čeladama, ki jo je dež malce preveč zalil. Ko se je na nebu končno pojavila čistina, sva se odpravila proti Taormini na kavico. Ker je bila gneča zaradi poroke in vikenda prevelika za najin okus sva se odpeljala naprej proti Castelmoli, ki leži nad Taormino. 

10. DAN (12.9.2010)

Danes je bilo čisto brezveze. Zbudila sva se v prelepo sončno jutro ampak najina veza med čeladama je spet crknila. Preko Catanije sva se odpravila proti Siracusi. Ker je stara cesta proti Siracusi na več mestih zaprta sva nekaj ur tavala po popolnoma praznih stranskih cestah, kjer razen povoženih lisic in črnih prodajalk ljubezni, ki stojijo v sencah dreves ob cesti,  ni bilo žive duše. Prvi znak civilizacije je bila obcestna postojanka za tovornjakarje, kjer so nama skuhali odličen kapučino. Ko sva bolj kot ne po naključju končno prišla v Siracuso, je sonce že pošteno žgalo zato sva si privoščila kosilo in počitek v senčki, potem pa se okrepčana odpravila na ogled starega dela mesta. Po dopoldanskih dogodivščinah sva imela že vsega vrh glave, zato sva se odpravila nazaj v najino oazo (domov) kar po avtocesti. Danes poročava malo prej, ker o tem kar greva počet sedaj itak nebi pisala....

11. DAN (13.9.2010)

Danes je bila v planu Etna. Zjutraj je sicer zgledalo, da se bodo oblaki razkadili vendar ko sta najina motorja priplezala na 2000m smo bili tik pod oblakom zato sva se odločila, da ne bova zapravila 104€ za ogled vrha, ker je bila vidljivost 0. Ogledala sva si nekaj manjših kraterjev pod vrhom, nakupila obvezne spominke in se odpravila na izlet okrog Etne. Italijanov očitno ne moti, da živijo na pobočjih aktivnega ognjenika. Pokrajina je precel zelena in prepredena s črnimi rekami strnjene lave. Upava, da bova v prihodnjih dneh Etna brez oblakov in da si jo bova imela možnost ogledati na štirikolesnikih.

12. DAN (14.9.2010)

Ker je bila tudi za danes popoldne napoved slaba sva se odločila za najin drugi naskok na Taormino. In res je bilo mnogo bolje kot prvič. Ljudi je bilo občutno manj pa tudi temeperatura je bila znosnejša. Ko sva tako tavala po ulicah Taormine, naju je presenetila manjša ploha ravno v času za kavico. Najina izbira lokala za vedrenje ni bila ravno posrečena, saj je imel natakar očitno permanentni PMS. Kljub temu ni bilo tako slabo saj nas je prišel razvedriti lokalni pevec, ki je imel izredno voljo do posluha. Ko je dež ponehal sva se odpravila do najinih motorjev in se odpravila domov. Na najino smolo je na poti nazaj zopet začelo malo kapljati in se 2km pred domom ulilo kot iz škafa. V trenutku sva bila mokra do kože. Zanimivo pri motorjih je to, da te dež moti le prvih 5min, potem je tako ali tako vseeno. Kasneje sva se kljub rahlemu dežju odločila, da greva proti mestu ujeti kaj za pojesti in kupiti dežnik. Takoj ko sva kupila dežnik je dež prenehal, midva pa sva si pocrkljala želodčke v prijetni gostilnici ob obali. Dan sva zaključila malo prej v upanju, da se bova zbudila v sončno jutro in se bova lahko zopet šla  malo potepat po Siciliji.

13. DAN (15.9.2010)

Ne, danes nama jo ni zagodel tehnološki škrat. Pika na zemljevidu se ni premikala, ker sva si vzela dan dopusta in se končno podala na plažo in potep po mestu. Zjutraj je bilo še oblačno, zato sva se najprej odpravila na kapučino v mesto kjer sva na najino veliko presenečenje zagledala sredi zaliva zasidran petjamborni kliper. UUUUAAAUUUUUU!!!!! Uau zato, ker sta po najinih podatkih na svetu samo dve leseni petjambornici, ki še vedno ploveta po morju. Ko se je zjasnilosva pomalicala in se odpravila na plažo, ki sva jo imela praktično samo zase. Morje je bilo toplo, veterček prijetno hladen in sonce ravno prav močno, da se lepo posušiš. Po nekaj urah napornega poležavanja na plaži sva odšla na zgodnjo večerjo v mesto kjer sva ravno še ujela petjambornico, ki je dvignila jadra in odplula v sončni zahod. Pa pravijo, da tapravih gusarjev ni več...

14. DAN (16.9.2010)

Končno jutro skoraj brez oblačka. Najprej sva poiskala pošto in si poslala domov spominke in umazano perilo, da najini tovorne živali ne bosta preveč trpeli na poti nazaj. Za razliko od Slovenije je tukaj poslati paket  z zračno pošto cel projekt. Traja cca. 45 minut je pa bistveno ugodnejše kot pri nas. Cena je bila podobna kot če bi nekaj poslala iz Ljubljane v Maribor z navadno pošto. Po obveznem kapučinu sva se odpravila na potep v Castiglione in okoliške vasi na pobočjih Etne kjer sva si ogledala cel kup slikovitih cerkvic sezidanih iz lave, Castiglione je bil res prijetno presenečenje. Zgrajen je na vrhu skale in od daleč izgledaprav majhen, ko pa sva prišla tja, sva našla cel labirint slikovitih uličic. Na poti nazaj sva si ogledala sotesko Alcantare, ki je res slikovita, vendar so se turistični delavci po najboljših močeh potrudili, da so zadevo čisto zindustrializirali, obesili cel kup papirjev z napisom "Prehod prepovedan" postavili nekaj lesenih in veliko žičnatih ograj, ki usmerjajo turiste kot živino. Zvečer naju čaka pakiranje saj se jutri zgodaj zjutraj začne najina pot nazaj domov.

15. DAN (17.9.2010)

 Končno sva se zbudila v popolnoma jasno jutro. Po zajtrku in klepetu z Mariom, lastnikom najine sobice, sva se odpravila po stari cesti preko Corleonea do Palerma. Med potjo sva ugotovila, da se je etna kočno odločila razkriti svoj vrh iz katerega se je pošteno kadilo, kot se za vulkan spodobi. Notranjost Sicilije je precej divja, travnata in skoraj puščavna, redko posejana s slikovitimi vasicami, ki so praviloma zgrajene na vrhu ali okoli kakšne večje skale. Ko svase bližala Corleoneu je pot postala še posebej slikovita. Peljala sva se skozi pravljičen in prijetno hladen hrastov gozdiček, čez nekaj drevoredov starih pinij in po dolini obkroženimi z od vetra razjedenimi skalami... Potem pa končno CORLEONE. Potem ko preživiš prvi šok ti postane jasno zakaj je to leglo kriminala in mafije in da vsak, ki ima vsaj malo možnosti pobegne iz tega od boga pozabljenega kraja. Cela zadeva še najbolj spominja na križanca med Bejrutom in Rakovo jelšo. Ob eni izmed cest, ki vodijo v mestece stoji podrta cerkev, ki napoveduje kako bo zgledal preostanek kraja odkar je don Corleone umrl. No, da ne bova samo opravljala, morava povedati, da dobiš v Corleonu dve odlični pici in dve Coca-Coli za 5€. Okrepčana sva se odpravila v Palermo kjer sva zadnjo urico čakajoč na trajekt zapravila v obcestnem kafiču ob odlični kavici.

16. DAN (18.9.2010)

 Preživela 20ur na trajektu - DOLGČAS!!! Potem pa končno kaotično izkrcanje in odpravila sva se proti Bologni. Predvidevava, da je pot, ki sva si jo izbrala zelo slikovita, vendar je to zgolj ugibanje, ker zaradi dežja mraza in teme nisva videla prav dosti. Ko sva končno premočena prispela v Bologno, je bilo prepozno, da bi še dobila večerjo, zato sva oropala avtomat s prigrizki na bencinski črpalki in se po vročem tušu odpravila spat.

17. DAN (19.9.2010)

 Po deževni noči naju je zjutraj prijetno presenetilo sonce. Ob zajtrku nama je prijazno hotelsko osebje ponudilo stare hotelske brisače s katerimi sva očistila najina blatna motorja in se odpravila proti Ljubljani. Stara cesta med Bologno in Gorico je lepo vzdrževana in pelje čez lepo poljedelsko pokrajino posejano z lepo urejenimi kmetijami in vasmi. Temperatura je bila idelna za vožnjo z motorjem nebo pa posejano s puhastimi belimi oblački. Po skoraj dveh tednih brez mrčesa so se nama na vizirjih spet pojavili madeži razpacanih muh in hroščev. Ko sva prišla med Novo gorico in Ajdovščino se je žal motoristična idila končala. Pihala je močna burja in bilo je precej hladno. Ko sva prišla do Postojne je bil mraz že nevzdržen zato sva navlekla nase vse kar se je dalo, vendar zaradi močnega vetra ni kaj prida pomagalo. Na ridah med Postojno in Logatcem je na Betty odpovedal ležaj tako sva preostanek poti vozila zelo počasi in previdno, v upanju, da zadeva ne bo razpadla na poti do najine garaže. Srečno sva prišepala do doma, spravila spat najini zvesti Hondici in se odločila, da bova prtljago razpakirala v roku naslednjega tedna ali dveh .

ZAKLJUČEK

 V kratkem

LOGISTIKA

 V delu

Quadra Key Residence (Firence)	Ocena:
http://www.keyresidence.it	Cena: 38€ (10€ garaža)

Vecchia Maremma (Orbetello)	Ocena:
http://www.vecchiamaremma.it	Cena: 62€ z zajtrkom

Settebello Village (Fondi)	Ocena:
http://www.settebellocamping.com	Cena: 60€

Nido Degli Dei (Agerola)	Ocena:
http://www.nidodeglidei.it	Cena: 50€ z zajtrkom

Trevi Village (Amantea)	Ocena:
http://www.trevivillage.it	Cena: 59€

Villa VerdeMare (Giardini Naxos)	Ocena:
http://www.verdemarebb.com	Cena: 50€ z zajtrkom

Hotel Tuscolano (Bologna)	Ocena:
http://www.hoteltuscolano.it	Cena: 52€ z zajtrkom