Velika Britanija se je skoraj celo preteklo stoletje ponašala z nadpovprečno velikim številom izdelovalcev motociklov. Iz približnega seznama vseh kdaj obstoječih proizvajalcev sem jih naštel 173, s pripombo, da avtor tega podatka domneva, da mu verjetno ni uspelo najti vseh znamk. Večino tega števila so predstavljali mali proizvajalci, ki so vzporedno z nastankom Ottovega agregata izkoristili vzgonski  veter manufakturne industrijske revolucije v kolonialni Angliji. Po prvi svetovni vojni več kot polovica teh ni več obstojala.

Tako množično proizvodnjo je omogočalo nenasitno potrošniško brezno takratnega  sicer že usihajočega, skoraj 3/5 sveta obsegajočega Britanskega imperija, ki je bil na eni strani razkošno bogat, na drugi strani Dickensovsko obubožan. Britanska značilnost je razredna razslojenost prebivalstva kar je razlog, da je bila tudi proizvodnja motociklov posameznih proizvajalcev tej značilnosti podvržena. Naj jih omenim samo nekaj najbolj zvenečih.

Najbolj prestižni primerki motorjev obrtniške izdelave, cenovno namenjene višjim slojem predstavljajo imena BROUGH SUPERIOR , JAP, VINCENT, EXCELSIOR, sledijo jim, TRIUMPH, VELOCCETE , Phelon Moore PANTHER,  nekateri predvsem večji proizvajalci pa so proizvajali tudi modele za vsak žep in vsak namen, tudi vojaški, kot na primer BSA, ARIEL, ROYAL ENFIELD. Kot zanimivost naj omenim, da je koncern BSA od leta 1939 do 1954 izdelal 340 000 vojaških motociklov modela M 20, mala tovarnica Norton pa 100 000 primerkov modela 16 H in C, katerih velik del je odšel na služenje v rdečo armado. Tako množična proizvodnja Nortonovih »vojakov« je predstavljala za  sorazmerno malo tovarno velik dosežek, saj  je Nortonov štab vedno skrbel bolj za uveljavljanje na dirkalnih stezah oziroma negoval bolj športne ambicije in se ga ni zaman prijel vzdevek »UNAPROACHIBLE« - neulovljiv in je postal kljub tistim večnim nekaj kapljam olja »THE KING« za vse čase.

Danes vsak primerek Nortona Internacionala ali Manxa, Atlasa ali Commando, AjS 7R ali Porcupinea, BSA  - DBD 34 Gold Star, Velloccette Truxtona, Matchlessa G 50 ali G 80 predstavlja spomenik v smislu tehnike in dosežkov pravega dirkaškega poguma ter pooseblja večno slavo neuklonljivemu Keltsko – Vikinškemu duhu njihovih stvariteljev, katerih predniki so bili sposobni ustvariti imperij in katerih potomci so v senci Union jacka na praporščakovem drogu in godca na dude v kiltu maširali na sipine  Normandije.

V Sloveniji, ki je v tehnično kulturnem smislu do nedavnega, kot Trnulčica spala v okrilju gnile samo sebi namenske funkcionarske vladavine udbovskih aparatčikov se je v okviru C.M.O.C. Ljubljana zgodilo »nekaj nezaslišanega«.

Dne 25.2.2005 je bila osnovana sekcija ljubiteljev Britanskih motociklov, natančneje »S. British and Colonies«, - zakaj omenjamo tudi bivše kolonije?  -  saj je kar nekaj izvorno britanskih proizvajalcev dobilo dominjon v Indiji, Avstraliji, Novi Zelandiji in celo Kanadi.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je pred drugo svet. vojno tako v Sloveniji kot na Hrvaškem tehnično kulturno gibanje bolj sledilo takratnim evropskim tokovom, saj  si v Ljubljani lahko kupil novo BSA ali Ariela, nekateri vajenci elektro in avtomehanske stroke pa so se znanja naučili pri mojstrih, ki so zastopali npr. BSA, Ariel, Lucas in Bosch. Dirke so bile skoraj v vsaki vasi, imeli pa smo tudi šampiona svetovnih razsežnosti, Ludvika Stariča na britanskem BSA .

Povojno socrealistično mrtvilo je v splošnem ljudstvu priporočalo« fuzbal«, najbrž s ciljem razgibavanja in pospeševalo prodajo poceni alkohola in cigaret, da že tako od revolucije tepeno ljudstvo ne bi pretirano mislilo na »kapitalistične pizdarije«, oprostite!, nekoliko sem razmišljal v tehničnem»žargonu« tedanje elite.

Tisti, ki nismo igrali nogometa in nismo »migali« na štadionih za razveseljevanje maršala Tita ob obletnicah dneva mladosti ter smo koncem šestdesetih postajali mladeniči, nesmrtno zaljubljeni v motorje, smo morali poleg  lastnega dela in ostalih individualnih sposobnosti aktivirati  tudi vse rodbinske finančne resurse (stare mame, tete, strici), da smo nekateri redki izbranci prišli do starega in še bolj redki srečneži do nekoliko novejšega motorja, ki ni bil Jawa ali MZ.

Največji »znalec«  in strokovnjak v Sloveniji na področju britanskih dvokolesnikov je bil takrat v zgodnjih sedemdesetih in je najbrž še danes g. Vojko Prinčič, saj je šele danes jasno kakšen zanesenjak je moral biti, da je še v železnih časih, v lastni režiji nekajkrat zelo dostojno dirkal na otoku MAN in tudi drugod, s čimer se v Sloveniji lahko pohvali samo še spoštovani g. Božo Janežič iz Kamnika. Pri omenjanju pravih britanskih srčnežev iz zgodnjih sedemdesetih ne morem mimo prijateljev, Makoterja Matjaža, Grega Zadnika, Milana Stibilja, Andreja Repovša, Janeza Grčarja, Frenka Pintarja,  Viktorja Bitenca, Miloša Vrtovca in nepozabnega  samozvanega motokronista  g. Alfonza Breznika, ki je bil eden zadnjih Slovenskih dirkačev, ki je okusil slasti vožnje pravega Norton – Manx-a, kar je večkrat rad podkrepil s pripovedovanjem včasih tudi nekoliko manj verjetnih zgodb, ki pa so se na koncu izkazale kot resnične ali vsaj verjetno resnične.

V današnji pretežno japonizirani slovenski moto stvarnosti predstavlja že pogled na novega Triumpha na cesti pravo rariteto, videti v originalno stanje doteranega »BRITTA« pa je že dogodek za »minuto molka«. Člani novoustanovljene sekcije Ljubiteljev Britanskih motociklov smo sklenili, da bomo v okviru sekcije namenili večji poudarek originalnemu izgledu do sedaj znanim primerkom v Sloveniji, tistim, ki bodo zainteresirani za nakup starega Britanca ali Enfielda - C iz tujine bomo svetovali, po potrebi pa tudi pomagali dobavili potrebne dele in če bo potrebno tudi restavrirali. Poudariti je treba, da so med člani in simpatizerji sekcije mojsti takega slovesa, da jim noben tehnični problem ne bo problem. Glavni namen sekcije pa je druženje prijateljev, da bomo potujoče Britansko «odpadno železo« včasih malo zapeljali na kakšen 500 km dolg sprehod (včasih tudi pri –10 stopinj C), se poveselili in kakšno pivo spili in poštene namene med seboj gojili. Zainteresirani ste dobrodošli, vstopnina je  - dokazilo o posedovanju  najmanj 180 kg (OLD BRITISH CRAP) železja ali pa neizmerna želja, da si z nakupom starega britanca nakoplješ probleme, ki jih drugače sploh ne bi bilo.

PA ZDRAVI OSTANITE !

                                                                                  Matija Šalehar – ing.Agr., ing.V.p.d.